Priporočam branje

Legitimnost nasilnih demonstracij - dec. 2012

Indijanci - jan. 2013

Korak naprej

10.02.2013 ob 20:31, avtor gasperpodjed

Drag  viski in dvojni kapučino za zajtrk  je zamenjal z jutranjim tekom. Popečen toast z na debelo namazanim maslom in slanino pa je nadomestil z domačim kislim mlekom in rženim kruhom. Zavrgel je zlat roleks in si pripel indijansko usnjeno zapestnico. Za drobiž je prodal svojo dirkalno yamaho in zajahal starega rogovca. Divji pogled norca se je spremenil v ležerni  nasmešek osivelega hipija …

Že leta 1971 si je omislil popolnoma novega hrošča, ki ga je kupil za nemške marke. Na »keš«, brez kredita. Na pult denar, iz vitrine  ključ od lepotca. In ker v salonu niso imeli rdečega, se je odpeljal s črnim. Komu mar. Važen je bil poseben občutek nakupa. Kot da bi prišel po štruco kruha, po nove čevlje ali dvig popravljene ure pri urarju. Čisto preprosto. Mnogi so v tistih časih po več mesecev čakali na »stoenko«, polizdelek beograjskega socialističnega giganta. In bili so srečni, ko so jo prejeli in s ponosom so vsem prijateljem razkazali ogromen prtljažnik in dvoje  zadnjih vrat, skozi katera se je  baje predsedniško vstopalo.

Tak je pač bil. Preračunljiv, iznajdljiv, neposreden, pozitiven in brez zadržkov. Velikokrat na način ti meni, jaz tebi. Usluga za uslugo. Ker je bil sam uslužen, je brez težav prosil druge za uslugo. To se mu je obrestovalo in svojo poslovno žilico je razvil v arterijo vrhunskih storitev z dodano vrednostjo. Vsebina posla ni bila nikoli posebej pomembna, da je le prinesla profit. Ta ga je motiviral in gnal, kakor kavboj živino. In ko je bilo denarja dovolj, je bila zanj vse samo še igra. Igra vedno večjih številk z vedno slabšimi občutki. Ni bilo več zmag in ni bilo porazov.

Pravkar je odplačal zadnji obrok vrtoglavega kredita za 38-metrsko jahto, ki so  jo  posebej zanj uredili v francoski butični ladjedelnici. To je bilo pred šestimi leti, ko je z njo ponosno zaplul po domačem Jadranu. Ob poplačanem kreditu ni začutil ničesar. Nobenega olajšanja, nobenega zadovoljstva, nobene sreče. In noben kamen se ni od nikoder odkotalil in nič se ni zgodilo. Celoten telesni ekvilibrij je ostal monoliten kakor marmorni blok. Praznina. Puščava in brezvetrje. Prosti pad v breztežnostnem prostoru. Živiš pa nič ne čutiš. Kot robot. Bil je ujet. Prijatelji in zastopniki luksuznih plovil so ga  prepričevali, da je njegova barka zastarela in premajhna. Zato so mu ponujali večjo, boljšo, modernejšo. In ker je ravno odplačal kredit, je bil prava tarča za novega. Zato je imel prijatelje tudi med bančniki.

Naslednji dan je na kolegiju upravnega odbora svoje multinacionalke z razmišljujočim obrazom naznanil spremembo: »Fantje, dovolj imam vsega. Nujno potrebujem napredek. Stopiti moram korak naprej, sicer se mi  bo utrgalo. Preprosto ne zdržim več na poziciji, ko ne obstaja nič drugega kakor vsako leto večji denarni donos. In to naj bi bil višek mojega poslanstva na Zemlji. Profit? Ne, dovolj je bilo. Grem. Odšel bom globoko v gozd.

Zvečer si strašansko želim zakopati se v suho listje in izza smrekovih vej škiliti v zvezdnato nebo. Želim si vonja po dimu in prasketajoče svetlobe tabornega ognja. Želim si nadeti brezrokavnik iz prave ovčje kože kot nekoč jamski človek. Rad bi doživel zemeljsko divjino neposredno v  njenem naročju. Želim biti v centru dogajanja in ne pred stekleno kuliso muzejskega akvarija. Nočem več samo opazovati narave skozi televizijsko oko National geographica. Hočem tretjo dimenzije. Ta mi manjka in zahtevam jo. Želim čutiti moč orkanskega vetra, ki se zaletava v krošnje dreves. Želim, da me opere močan naliv in da se mi razvajena oblačila razmočijo in razpadejo v divjini živalskega kraljestva. Rad bi cvetel v soncu in žaloval z dežjem.  Hočem biti zopet lačen in žejen. In rad bi bil spet vitek, mišičast in žilav. Rad bi z rokami preoral prst in vanjo posadil rastlinske zarodke, ki bodo garancija za zimsko toplino. Rad bi začutil čarobne trenutke ob kozarcu cenenega vina ali šilcu doma skuhanega žganja. Rad bi živel po nareku sončnega zakona. Rad bi s svojimi otroki odigral Človek ne jezi se in se zraven neskončno zabaval. Rad bi na plamenu nabranih vej skuhal kavo in na razbeljeni žerjavici spekel na roko nalovljene postrvi iz potoka. Rad bi vohal pokošeno travo, domače sadje v kleti in prekajene mesnine na podstrešju. In rad bi ob sebi čutil človeka. Z istimi željami in istimi strahovi.

Zato bom šel ljudem na pomoč brez pokroviteljstva, brez nadutosti in brez pričakovanj. Samo zaradi sebe. Za svoje dobro. Na zgaranem in razočaranem obrazu sočloveka želim videti nasmeh hvaležnosti in zadovoljstva. Nasmeh zaradi vere v iskrenega prijatelja in nasmeh miru zaradi poštenega soseda.«

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Aktualno | 5 komentarjev

5 odgovorov

  1. Petra pravi:

    Odlično! Korak naprej – je korak nazaj…k naravi. Vsak dan bi morali obuti planinske čevlje in teči v naravo…stran od stresa.

  2. Simi pravi:

    Bere se kot znanstvena fantastika. Na žalost do misli iz zadnjega odstavka pride le malokdo. Pa do misli že še, preiti v dejanja iz lagodja in ugodja….hmmmm, to je pa druga zgodba.
    Je pa res, da se nam je podobno nemogoče zdelo v prvih filmih o Jamesu Bondu, ko je imel v avtu telefon brez žic. Danes ga imamo skoraj vsi. Morda bo tudi takšno razmišljanje čez nekaj let povsem običajno. Vsaj upam, da bo tako. Ker če ne se nam slabo piše.
    Planet Zemlja bo preživel, z ali pa brez ljudi. Najbrž smo zares le slepo črevo v evoluciji…
    Kar počnemo zadnjih nekaj desetletji z zemljo in z našimi življenji je obsojeno na propad. Ni druge možnosti. Žal.

  3. Simi pravi:

    Sicer pa poslušajte tale interviju, pa vam bo vse jasno:
    http://tvslo.si/predvajaj/galimberti/ava2.158259749/

    To je filozof galimberti, ki je predaval ta teden v Cankarjevem domu ingovori o prihodnosti…Ni pozitive…

  4. Anja pravi:

    Povej mi, kakšen avto voziš in povem ti, kdo si – moto (pre)velikega števila ljudi, ki jim je najbrž bolj pomembno, kaj imajo v garaži in ne, kaj njihov otrok počne v prostem času.Še manj, da bi to isto počeli skupaj z njim. Mogoče pa se res čez par let, desetletij vse obrne.. kot pravi Simi… Mogoče še MI vsi to doživimo.. :)

  5. Phanerozoic pravi:

    Danes je največji sovražnik sodobnega človeka pomanjkanje idej, kar se zavedajo tudi kot gobe po dežju rastoča društva, agnecije, ki ponujajo tak način preživetja prostega časa in so v tvojem mišljenju našle tržno nišo. Te agencije (društva, firme, kakorkoli jih že pač poimenujemo) pa človeku uničujejo še tisto prvinsko kreativnost, ki jo premore in s poceni doživetji, kjer nepredvidljivosti ni oz. je zaigrana uspešno polnijo svoje žepe.

    Žal jim uspeva in s tem vodijo ljudi na spolzek teren poznavanja samega sebe in narave okoli njega.

    Žal je vedno manj ljudi, ki do takega načina življenja pridejo skozi lastna izkustva in s svojo glavo.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !